30.06.2006, Ljubljana

Več kot poldrugo desetletje, ki ga živi Demokratična stranka upokojencev Slovenije, je dejstvo, ki se ga verjetno premalo zavedamo. Ne toliko glede na leta, temveč zaradi pomena stranke za slovensko sedanjost in prihodnost. Stranka se je rodila še v časih, na kar smo lahko zagotovo ponosni, ko je bivša SFRJ zaradi znanih vzrokov vse bolj razpadala po veznih šivih nekdaj vsaj ustavno in politično enakopravnih republik in pokrajin. To se žal čuti še danes. Državljani, še posebej upokojenci v Sloveniji, so se vse bolj spraševali o stabilnosti in zaupanju v svojo prihodnost. Politični pluralizem, ki bi morda pomenil rešitev, vendar je bilo o njem tista dolga leta še bogokletno in celo kaznivo razmišljati, kaj se šele zavzemati za možnosti, da bi ga uveljavili, je silovito izbruhnil na plan. Tudi s spodbudami in pogumom mnogih, ki so danes člani naše DeSUS.

Stranke so se začele skorajda samodejno ustvarjati, združevati somišljenike. Zanihale so, kar je bilo povsem razumljivo, na eno ali drugo ideološko plat, četudi so se večinoma opredeljevale za levo ali desno sredinske. Nastajale so, se združevale in se hkrati, vsaj nekatere, dokaj hitro izgubljale v politični sivini. Posebej zaradi ne dovolj kritičnega odnosa do realnosti ali koketiranja in dobrikanja do volilnega telesa, katerega sleherni član, kot državljan, je pač vse bolj razmišljal s svojo glavo. In seveda tudi zaradi obljubljanja neuresničljivih želja ter ciljev, ki so si jih nekateri preveč idealistično zamišljali, da bi jih lahko na hitro uresničili v okvirih nove in suverene slovenske države. Toda suverenost nobene države ne more temeljiti zgolj na idealizmu. Naši državljani so se, nad čemer smo lahko ponosni, predvsem zavedali realnosti in neskladij današnjega sveta. In še posebej dejstva, da sodijo po svojem zgodovinskem in edino razumnem prepričanju v okvire Evropske Unije ter, zaradi nevarnosti, ki smo jim bili priča v grozljivem balkanskem kotlu, tudi v okrilje Nata. Referendum je bil zagotovo dovolj prepričljiv dokaz. Seveda predvsem v okvirih mednarodne demokratične skupnosti, ki jo predstavljajo Združeni narodi. Tudi slovenski upokojenci so se, zagotovo zaradi grozljivih izkušenj zadnjih desetletij prejšnjega stoletja, odločno odločili za to pot.

In v teh iskanjih se je že od samega začetka, kar je še posebej presenetljivo v primerjavi z drugimi državami, izkristalizirala odločitev, da bi si morali slovenski upokojenci zagotoviti še trdnejšo podlago za uveljavljanje svojih pravic v prihodnosti. Predvsem pa trdno zagotovilo, da ne bodo predani na milost ali nemilost trenutnim oblastnim strukturam ali grozečim generacijskim konfliktom, ki jih je nakazovala tržna miselnost in nevarnost uveljavljanja grobega liberalizma. V svetu in pri nas doma.

Prve ideje so seveda vodile v možnosti v okvirih organiziranosti civilne družbe, kar je napotek naprednega sveta. Toda ta pot je bila pri nas takrat, morda je žal celo še danes, šele v povojih. Zato je toliko hvalevredno, da je na začetku leta 1990 v okviru Društva upokojencev Maribor Center nastalo jedro, ki si je kaj kmalu pridobilo somišljenike po vsej Slovenije in se 30. maja 1990 v bistvu preimenovalo v Demokratično stranko upokojencev Slovenije, ki si je za začetek izbrala svoje okrilje. O tem, da se je stranka upokojencev iskala v sklopu političnih opredelitev posameznih strank še od takrat, ko morda ni imela dovolj samozaupanja, danes ne gre izgubljati besed. Upoštevati pa jih bo treba za vselej kot modro zgodovinsko dejstvo. Toda Jože Globačnik se je ob podpori sodelavcev, od katerih jih nemalo še danes tvori ustvarjalno jedro in jih ni mogoče vseh našteti, kot tudi prizadevanj naslednjih predsednikov Janka Kušarja in Antona Rousa, odločil za edino pravi korak - za samostojno stranko. Predvsem takšno, ki je vpeta v parlamentarno življenje države.

S to potezo je stranka slovenskih upokojencev, ki je že od vsega začetka razširila svoj "delokrog", postala dejansko vzor celo težnjam po združevanju upokojencev v drugih državah. ?al tudi tega ne znamo dovolj poudarjati. Predvsem jo cenijo in celo proučujejo glede na dejstvo, da smo že od vsega začetka parlamentarna stranka. Nemalokrat, kot smo ugotavljali na nedavnem kongresu, v mnogih vprašanjih in odločitvah celo "jeziček na politični tehtnici". To končno, če prisluhnemo odmevom in medijih in javnosti, dovolj ilustrativno dokazujeta tudi vloga in vpliv naših poslancev v Državnem zboru.

Zagotovo se sicer kaže vprašati glede nekaterih mnenj, ki so se slišale ob kongresu, da nekateri posamezniki v stranki ustvarjajo stalne napetosti, izsiljujejo osebne koristi in objektivno delujejo za zmanjševanje njenega vpliva ali si celo želijo njen razpad. Pravzaprav bi se morali s takšnimi in podobnimi kritikami in dvomi v objektivno obnašanje strankarskega vodstva ukvarjati vselej, ko se pojavijo. Proučiti njihovo realnost in odgovoriti z dovolj oprijemljivimi in prepričljivimi argumenti. In se opreti pri ukrepih ne le na kopico izjemno uglednih razumnikov, ki jih imamo med nami, temveč na vse naše člane. Na temeljih demokracije. Sleherna stranka mora temeljiti na članih, na njihovi energiji in znanju, ne pa zgolj na peščici "uglednikov".

DeSUS se je, najsi se sliši še tako samovšečno, doslej vselej odločal za modre politične poteze. Ne nazadnje za sodelovanje v vsakokratnih koalicijskih povezavah. Zato, da ima, če drugega ne, pravico odločati. Ali vsaj vplivati na odločitve. Predvsem je v vseh teh letih stranka dokazala, da se ne bori za oblast, da je, kot je bilo rečeno ob nedavnem kongresu, miroljubna, politično in idejno neopredeljena, spravljiva in na stežaj odprta organizacija, ki bo branila in zagovarjala pridobitve socialne države, ter se dosledno zavzemala za uresničevanje 1.člena Ustave RS, da je Slovenija pravna in socialna država. Navsezadnje pa DeSUS predstavlja ustvarjalno vez med bojevitostjo ideološko in politično opredeljenih strank ter temeljnimi načeli civilne družbe. To jasno dokazujeta tudi naš nedavno sprejeti dopolnjeni Program in Statut.

Če bi sodili zgolj po tako imenovanem volilnem telesu, saj predstavljajo slovenski upokojenci več kot pol milijona glasov, bi DeSUS lahko načelno res uvrščali, če upoštevamo število poslancev, na obrobje parlamentarne demokracije. Toda upoštevati kaže zlasti idejno in politično raznolikost slovenskega življa in razmišljanja o prihodnosti, česar ne kaže zanemarjati.

Poglavitno je, kar nedvomno dokazujejo dejstva parlamentarnega odločanja, da usmeritve Demokratične stranke slovenskih upokojencev cenijo in upoštevajo v vseh strankah, najsi so trenutno na oblasti ali v opoziciji. Prav zato mora vodstvo DeSUS, pa naj gre za organe na ravni države ali v posameznih okoljih, še kako skrbeti, da bo zastopalo vseh pol milijona upokojencev, upoštevalo njihove poglede in predloge ter pri tem tudi vztrajalo. Misliti moramo praktično na vsakega državljana, ki potrebuje našo podporo. Zlasti še zato, ker zagotavljamo, da smo stranka, ki je posebej občutljiva za socialne probleme. Torej na najširšo in verjetno najbolj občutljivo tematiko, s katero se danes vse bolj ukvarja ves svet, pa naj gre za bedo in uboštvo, za bogatenje nekaterih slojev in držav, ali za terorizem, ki, končno iz tega tudi izhaja, v kar precejšnji meri. Generacijski konflikti so danes zaradi prevladovanja grobega pojmovanja kapitala nekaterih držav in multinacionalnih družb, kar vpliva tudi na propadanje nekdanjega pojmovanja klasičnih družin, ena najbolj pretečih nevarnosti človeštva v prihodnosti.

Programa, ki smo ga sprejeli na nedavnem kongresu, zagotovo ni treba nikomur posebej predstavljati. Njegovo bistvo je predvsem v jasno izraženi zahtevi, da se nobena generacija ne sme izmikati odgovornosti za prihodnost in da moramo neprestano zagotavljati ravnovesje med generacijami. To pa predvsem pomeni, da moramo omogočati učinkovito in pravično družbo ter zagotavljati še lepšo prihodnost tudi za prihajajoče rodove. Tudi zato smo se odločili, da stranko odpremo za tiste državljanke in državljane, volivke in volivce, ki se bodo v njej prepoznali. Tu imam v mislih predvsem tiste mlade, ki so šele stopili na samostojno pot, si komaj ustvarili družino, kot tudi njihove starše, čeprav še vedno aktivne, zaposlene in, ki živijo od svojega dela, vendar se počasi pripravljajo na upokojitev. Naš slogan je namreč "Za vse generacije". Medgeneracijsko sodelovanje in izmenjava izkušenj se bo še najbolje odražala ravno v navezavi do vseh najbolj občutljivih segmentov našega vsakdana; kulture, gospodarstva, financ, šolstva, okoljevarstva. In prav glede tega, kot smo zapisali, sta modrost in izkušnje, ki jih ima DeSUS, naša prednost in bogastvo. Ne le za stranko, temveč predvsem za slovensko družbo.

Predsednik DeSUS
Karl Erjavec